Na smrt sem se prestrašu, ko prvič sem
spoznal, da dolga suha prekla iz otroka
sem nastal. In da moj velik nos bolj
krivo se drži, in frizura moja
vsepovprek štrli. Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame, me nobena
ženska marala ne bo! Pa sem zastokal:
O, mama, kaj naj nardim, kako
naj kompleksov se znebim?!

Prijatelj mi je djal:
je s tabo v redu vse in prav.
Poglej ta špeh, ki name se z leti je nabral,
in pleša mi ratuje, se preveč znojim,
ko je najmanj treba, pa na vso moč zardim.
Madonca, saj sem grši kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa sva oba zastokala:

O, mama, kaj naj nardim, kako
naj kompleksov se znebim?!

Prisedel je prijatelj, je dejal:
čist v redu sta oba, poglejta raje mene, mene reveža.
Ušesa mi štrlijo, zobje vsi krivi so, najhuj pa je,
da spadam med pigmejsko nacijo.
Madonca, saj sem grši kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa smo vsi trije zastokali:

O, mama, kaj naj nardim, kako
naj kompleksov se znebim?!

Tri ure smo ga pili,
vsak v svoje misli ujet,
potem pa smo počasi k sebi prišli spet.
Opazoval smo ženske, to bil je šele hec,
a veste, na konc koncev je luštno biti dedc.
Ženske so še slabše, čist vsaki kaj fali,
se bo za vsacga našla kakšna,
lahko smo brez skrbi!
Takrat so pa ženske zastokale:

O, mama, kaj naj nardim, kako
naj kompleksov se znebim?!